Zemlja ima vročino

Pod zemljo je rasla majhna RASTLINA. Okoli nje je bila samo zemlja in majhni kamenčki.
RASTLINI je bilo dolgčas. Srečala je DEDKA Črva.
RASTLINICA mu je pripovedovala o svojih SANJAH. VIDELA je zeleno TRAVO, ČEBELE, METULJE. Otroci so se igrali med seboj in bili so SREČNI.

RASTLINICA je rekla: »Tudi jaz ŽELIM iti ven, želim postati LEPA ROŽICA«.
Črv je odgovoril: »Zunaj ni več LEPO. Ljudje so posekali drevesa in pregnali PTICE.
Obstajajo samo beton in visoki nebotičniki. Ker ni dreves, je Zemlja prevroča. Zemlja ima VROČINO, tako kot imajo otroci VROČINO, KO so bolni. Ljudje so zgradili velika MESTA. Ni RASTLIN in otroci se ne igrajo med seboj. Otroci ostajajo doma, gledajo televizijo in uporabljajo računalnik. Ne hodijo ven, ne skačejo s kolebnicami in se ne igrajo z žogo«.

»Gremo ven«, je rekla ROŽICA, »ljudem moramo POMAGATI«! RASTLINA je
POGLEDALA izpod zemlje in majhen DEČEK jo je našel. DEČEK je prvič zagledal rožico. Mislil je, da je MAJHNA igrača. OČE mu je povedal, da to ni igrača, ampak RASTLINA, ki raste iz zemlje. ROŽICA bo rasla le, če jo bo zalival in zaščitil pred žgočim SONCEM.
DEČEK je poklical svoje PRIJATELJE in jim pokazal ROŽICO. PRIJATELJI so se
odločili, da bodo skupaj skrbeli za ROŽICO. Zalili so jo in jo zaščitili pred žgočim
SONCEM. Otroci so ŽELELI, da bi na svetu rasle še druge ROŽE. Drugim ljudem so rekli, naj skrbijo za ROŽE in druge rastline, da bo svet spet LEP in da bo na njem veliko RASTLIN.

Nekoč v PRIHODNOSTI se je rodilo NOVO življenje. Nekje pod POVRŠJEM je rasla majhna ROŽICA. Bila je KOT dojenček. Majhna ROŽICA je POGLEDALA svet okoli sebe. VIDELA je le zemljo in nekaj MAJHNIH kamenčkov. »Vau, to je VIDETI tako drugače od sveta, o katerem sem sanjala, KO sem bila majhno SEME.« NATO je za seboj zaslišala globok glas. ZAGLEDALA je DEDKA Črva. »Samo ostani v svoji luknji. Tukaj je veliko bolje kot na POVRŠJU,« ji je rekel. »Ampak v SANJAH sem videla ZELENE REKE, ČEBELE in METULJE s PISANIMI krili. Otroci so se igrali. Moram priti na POVRŠJE, da bi izpolnila svoje SANJE. Zbogom, PRIJATELJ. « »Počakaj, počakaj. Tvoje SANJE so zelo LEPE, ampak zdaj je vse drugače.« »Res? KAJ se je zgodilo?« »Zemlja ima visoko VROČINO. GOZDOVI izginjajo.« „To je res grozno. KAJ pa se je zgodilo z vsemi PTICAMI in njihovimi gnezdi? Ali zdaj živijo v MESTIH? KAKŠNO je življenje v MESTIH?“ „Vsa MESTA so narejena iz betona, kovine in STEKLA. Ljudje ne zapuščajo več svojih domov; povsod je zelo vroče. Nimajo časa za svoje otroke in za naravo.“ „DEDEK Črv, povej mi o DANAŠNJIH otrocih.“ „Otroci preživijo vse DNEVE pred računalniki in televizorji. Ne igrajo se več ZUNAJ.“ „To je slabo. Nekaj ​​moramo storiti, DEDEK Črv.“ „Predlagam, da ostanemo kar tukaj spodaj. Varneje je.“ „Ne, DEDEK, tako se ne dela. Ljudje in otroci POTREBUJEJO POMOČ. Pojdimo gor na SONCE!“ MAJHEN DEČEK je na tleh pred svojo HIŠO zagledal nekaj NOVEGA. Mislil je, da je igrača. Ni vedel, KAKO se igrati z njo. Poklical je OČETA, da mu pomaga. OČE mu je povedal, da to ni igrača, ampak MARJETICA, ki raste iz zemlje. »MARJETICA? Kaj je to?« »To je ROŽA, živo bitje. Ko sem bil mlad, jih je bilo veliko.« »Tako LEPA je. Ampak bo UMRLA na vročem SONCU.« »Prav imaš, SIN. Dobro jo moramo ZALITI.« »Ne skrbi, OČKA. Poskrbel bom zanjo. Moji PRIJATELJI mi bodo prišli pomagat.« Deček je poklical svoje PRIJATELJE in jim pokazal majhno ROŽICO. Skupaj so ZALILI MARJETICO in jo zaščitili pred vročim soncem. Naredili so tudi načrt za rešitev Zemlje in vseh živih bitij na njej. O MARJETICI so povedali drugim ljudem in o tem obvestili medije. Otroci so ustvarili program Rešimo MARJETICO. Upali so, da bo svet spet LEP in da bo na njem veliko MARJETIC in drugih RASTLIN.

Lorem ipsum dolor sit amet, consectetur adipiscing elit. Ut elit tellus, luctus nec ullamcorper mattis, pulvinar dapibus leo.

Nekoč v PRIHODNOSTI se je rodilo NOVO življenje. Nekje pod POVRŠJEM je iz drobnega SEMENA zrasel kalček. Radovedno je OPAZOVAL svet okoli sebe. Ni VIDEL veliko, le veliko zemlje in kamen tu in tam.
»Joj, to je VIDETI povsem drugače kot svet, o katerem sem SANJAL. Vse je VIDETI tako dolgočasno.«
Nenadoma je za seboj zaslišalo globok glas. Zagledalo je STAREGA DEDKA Črva.
»Ostani tam, kjer si. Tukaj je raj v PRIMERJAVI s tem, kar je na POVRŠJU,« ji je rekel DEDEK Črv.
»Seveda se ZDAJ spomnim. To je bil kraj iz mojih SANJ. V sanjah sem videl ZELENE REKE, ČEBELE in METULJE s PISANIMI krili. OTROCI so se igrali z zmaji in žogami. MORAM pohiteti na POVRŠJE. Komaj čakam. Zbogom, PRIJATELJ.«
»Počakaj, počakaj! Tvoje SANJE so LEPE, ampak stvari niso več takšne, kot so bile.«
»Res? KAJ se je zgodilo?«
„Zemlja ima visoko VROČINO. GOZDOVI se krčijo. Posekali so zadnje velikansko drevo in ga spremenili v mizo.“
„To je res grozno! KAJ se je zgodilo z vsemi PTICAMI, ki so imele tam DRUŽINE in gnezda? Ali zdaj gnezdijo na mizi, v MESTU? KAKŠNO je sploh življenje v MESTIH?“
„Moj dragi otrok, mesta so vsa iz betona, jekla in stekla. Postalo je tako vroče, da ljudje ne zapuščajo več svojih domov. Povsod pihajo klimatske naprave. Odrasli nimajo več prostega časa. Niti za svoje otroke in naravo.“
Povej mi o DANAŠNJIH otrocih, DEDEK Črv.“
„Otroci preživijo vse DNI pred računalniki in televizorji. Ne igrajo se več ZUNAJ.“
„Ne MARAM tega sodobnega sveta. MORAMO nekaj ukreniti glede tega, DEDEK Črv.“
„PREDLAGAM, da kar ostanemo tukaj spodaj. Veliko varneje je in dovolj HRANE je za vse.“
„Ne, DEDEK Črv, tega ne bomo počeli. Ljudje in otroci POTREBUJEJO POMOČ.“
„Si prepričan?“
»Seveda jim MORAMO POMAGATI. Pojdimo proti SONCU!«
MAJHEN DEČEK je na dvorišču zagledal nekaj NOVEGA. Mislil je, da je to igrača, in ni vedel, kako se z njo igrati. Poklical je OČETA, da mu POMAGA.
OČE je bil resnično PRESENEČEN:
»MARJETICA! Prava MARJETICA! Že DOLGO je nisem VIDEL. In zdaj jo imamo
tukaj na dvorišču. KAKO LEPO!«
»MARJETICA? KAJ je to?«
»To je ROŽA, drobno živo bitje. KO sem bil mlad, jih je bilo veliko. To so bili SREČNI
časi.«
»OČE, povohaj jo. LEPO diši! In tako LEPA je, ampak ZUNAJ jo bo ožgalo SONCE, kajne?«
»Prav imaš, SIN. ROŽO MORAMO dobro zaliti. UPAM le, da bo preživela to
VROČINO.«
»Ne skrbi, OČE. Poskrbel bom zanjo. In ne bom sam. Moji PRIJATELJI prihajajo danes popoldne in bodo POMAGALI.«
PRIJATELJI so se strinjali, da bodo POMAGALI.
»Odlično! Vzgajali jo bomo in njena SEMENA posejali po vsem svetu,« je rekel MAJHEN DEČEK.
Odločili so se, da bodo naredili načrt, KAKO rešiti Zemljo in vsa živa bitja na njej.
Dogovorili so se, da bodo vsem svojim sošolcem in drugim ljudem povedali o MARJETICI.
Obvestili so tudi medije in predstavili svoje ideje.
Otroci so USTVARILI gibanje »Rešimo MARJETICO«.
»Si VIDEL, dragi PRIJATELJ? In to je šele začetek. Tako sem ponosen nate. Bil si zelo pogumen, da si prišel na ta svet,« je rekel MAJHEN DEČEK ROŽICI.

Skip to content