Pred davnimi časi je v MAJHNI VASICI v Španiji, imenovani Tormes, živel DEČEK po imenu Lázaro. Njegova DRUŽINA je bila zelo REVNA. Njegovega OČETA so aretirali zaradi kaznivega dejanja in njegova MAMA ni mogla sama skrbeti zanj. Zato ga je poslala živet k slepemu moškemu, ki se je zdel moder, a v resnici ni bil prijazen.
Slepi moški mu ni dajal dovolj HRANE in Lázaro je bil vedno LAČEN. Ker ga moški ni pravilno hranil, je Lázaro začel na skrivaj jemati majhne koščke KRUHA in druge stvari. Čeprav je vedel, da to ni prav, je vedel tudi, da ne more PREŽIVETI brez HRANE. Tako se je naučil svoje PRVE velike lekcije: včasih življenje ni pošteno in moraš biti PAMETEN, da greš naprej.
Kasneje je Lázaro šel živet k duhovniku. Ta je bil tudi zelo strog in mu je dajal še manj HRANE. Lázaro je moral znova najti način, kako se prehraniti, ne da bi ga ujeli. Spoznal je, da niso vsi, ki so videti prijazni, v resnici taki in da je revščina povsod.
Po tem je srečal plemiča, ki se je zdel BOGAT, a v resnici ni imel ničesar. Živela sta skupaj v prazni HIŠI, brez HRANE in pohištva. Lázaro je nato spoznal, da stvari niso vedno takšne, kot se zdijo, in da mnogi ljudje skrivajo svoje pravo življenje.
Po mnogih težavah je Lázaro KONČNO našel službo mestnega glasnika, ki je OGLAŠEVAL novice v MESTU. Končno ni bil več LAČEN in je lahko živel bolj mirno. Sčasoma se je POROČIL z žensko po imenu Doña Guiomar in čeprav nista bila nikoli BOGATA, sta si skupaj zgradila stabilnejše življenje.
Lázarova zgodba nas uči, da življenje ni vedno LAHKO, a z inteligenco, trudom in bistrostjo lahko gremo naprej – tudi ko je pot TEŽKA.
